ZGODOVINA

Vse se je začelo zelo spontano. Leta 1994 je Polona pripravila pilotski projekt Judo v vrtce. Kljub nezaupanju takratne judo sredine je za projekt navdušila Rituper Tatjano, ki je delala kot vzgojiteljica v Kranjskem vrtcu Čira čara. Tatjana in Polona sta se poznali še iz najstniških let, ko sta skupaj trenirali v takratnem Judo klubu Železničar (kasneje Golovec). Tatjana je Polonin projekt vključila v športne urice vrtčevske skupine. Polona je bila v veliko pomoč, saj je imela kot vzgojiteljica in trenerka juda zadosti teoretičnega in praktičnega znanja s področja juda in vzgoje predšolskih otrok.

Projekt Judo vrtec se je zaključil leta 1995 z zaključnim izpitom za otroke. Rezultati primerjalnih testov so pokazali velik napredek otrok, ki so bili vključeni v skupino, vendar v tistem času ni bilo zanimanja ne pri institucijah, niti v klubih, da bi se projekt nadaljeval.

Polonin in moj trener Božič Slavko (6.DAN)  je že dalj časa  opažal, da s Polono  nisva zadovoljna z najinim statusom v Judo klubu Šiška in da se počasi odmikava od juda. Predlagal nama je, da naj odpreva svojo šolo in v njej poiskusiva izpeljati projekte, ki jih nisva uspela v Šiški. 

Opogumljena s predlogom sva se lotila dela in septembra 1996 smo začeli z redno vadbo na osnovni šoli Franc Rozman Stane. Potrebno je poudariti, da so nam pri tem veliko pomagali zaposleni v šoli, še posebej pa ravnatelj Starašinič Božo, ki je imel razumevanje za naše potrebe.

Za vadbo smo v začetku uporabljali stare šolske blazine, kasneje pa sva s Polono odkupila rabljene blazine Judo kluba Šiška (takratni Partizan Sp. Šiška).

V letu 1996 smo vložili tudi dokumente za registracijo društva, in v začetku leta 1997 dobili tudi uradno potrdilo, s katerim smo se lahko včlanili v Judo zvezo Slovenije. 

Prvo leto seveda nismo imeli nobenega sofinanciranja, zato sva se s Polono odpovedala vsem honorarjem, tako da smo lahko redno plačevali najem telovadnice in ostale stroške poslovanja. 

Naslednje leto smo začeli sodelovati z MOLom, ki nam omogočil brezplačno uporabo telovadnice, tako da smo nekoliko lažje zadihali.

Prvo leto smo za program juda naredili veliko reklamno akcijo in otrokom razdelili letake, a sta na prvi trening prišla le dva. Ko sta vprašala, kaj bomo pa sedaj je Polona preprosto odgovorila: ” Nič trenirali bomo! ” In smo res.

Sčasoma se jih je vpisovalo vedno več in prvo leto je uspešno opravilo izpite 10 učencev.

Za prvo tekmovanje smo si izbrali Minatoya cup v Udinah. Lahko si mislite, kako prestrašeni so bili naši tekmovalci, ko so se podajali v neznano in to v Italijo, pa so se vseeno dobro odrezali. In po prvi tekmi je sledil krst novih tekmovalcev in tradicija, da se nove tekmovalce krsti se je ohranila do danes.

Leta 1999 smo razširili vadbo juda tudi na Črnuče, kjer je prevzel vodenje judo šole Stražiščar Dušan, vodenje judo vrtca pa Stražiščar Elizabeta.

S prihodom Stražiščar Dušana se je poglobilo sodelovanje s četrtno skupnostjo Črnuče in drugimi društvi, kar je pripeljalo do ustanovitve Zveze športnih društev Črnuče. Aktivno smo se vključili v delovanje zveze, Stražiščar Dušan pa je  postal podpredsednik zveze.

Elizabeta je prevzela vodenje najmlajših – Judo vrtca, torej je projekt, ki si ga je leta 1994 zamislila Polona zaživel v praksi.

Naraslo je število članov, s tem pa tudi tekmovalne ambicije. Dobri rezultati so se vrstili, medalje smo osvajali tako na domačih tekmovanjih kakor tudi v tujini.                                                                                 

Judo in samoobrambo smo trenirali v šolskih telovadnicah, kar je pomenilo, da se vadba s koncem šolskega leta zaključi in nadaljuje šele septembra. Da bi zapolnili praznino smo v poletnih mesecih organizirali poletne tabore za otroke in odrasle, ki so bili vedno dobro obiskani. Nastanjeni smo bili v domovih CŠOD in sicer v Bohinju, Fari in Zrečah. Na teh taborih smo se poleg juda in samoobrambe spoznavali z lokostrelstvom, pohodništvom, kolesarstvom, raftingom, tai chijem in plezanjem.

Na taboru smo se prvič srečali tudi s kobudom, ki ga je vodil dr. Zelinka Igor, sedanji predsednik Karate zveze Slovenije. 

V Sloveniji je bil kobudo sorazmerno slabo poznan, zato smo skupaj s športnim društvom Shin gi tai ustanovili Kobudo zvezo Slovenije, v okviru katere smo izpeljali izpite iz kobuda in samoobrambe.

Leta 2005 se nam je priključila skupina karateistov, ki je v okviru društav Shin gi tai trenirala v osnovni šoli Prežihov Voranc. To leto smo začeli s treningi juda v Domžalah, a smo z vadbo po letu zaradi težav s trenerskim kadrom zaključili.

Naši tekmovalci  so ščasoma začeli posegati po dobrih uvrstitvah tudi na mednarodnih tekmovanjih, zato smo se začeli udeleževati  mednarodnih priprav poleti v Izoli, pozimi pa v Lignanu, kjer se na enem mestu zbere smetana svetovnega juda. Tam so lahko primerjali svoje znanje z drugimi in pilili svojo formo pred pomembnejšimi tekmovanji.

Ker je naraslo število trenirajočih, smo okrepili tudi trenerske vrste. Tako so se vaditeljem priključili Božič Matic Leon, Fink Tina, Jager Matija, Križanič Franc, Kojc Robert, Stražiščar Miha in Vukovac Arpad.

Fink Vukovac Polona in Rituper Tatjana sta svoje izkušnje z judo vrtcem in napotki za delo z najmlajšimi objavili v publikaciji, ki je objavljena tudi na spletni strani Judo zveze Slovenije.

Trenerji smo se  vsa leta redno izobraževali na domačih in mednarodnih seminarjih in tako ohranjali povezavo z napredkom juda v svetu.

Da bi izboljšali svojo splošno in specialno moč in vzdržljivost ter popestrili treninge smo si opremili fitnes na Gorazdovi 4. Tam prelivamo potoke znoja predvsem v predtekmovalnem obdobju.

V letu 2018 smo v uporabo dobili še borilnico na Črnučeh v novi športni dvorani, ki nam zelo olajša dela s precejšnjim številom tekmovalcev.

Uspešno se razvijamo, nizamo rezultate in se zaziramo v prihodnost.