O JUDU

Legenda pravi, da je menih opazoval drevesa v vetru. Hrast, s svojim debelim deblom je dolgo kljuboval vetru, na koncu pa se je prelomil, cela je ostala vrba, ki se je pod vetrom upognila, ko pa je veter pojenjal, se je zopet zravnala. Ta zgodba ponazarja osnovno načelo juda, kako lahko tudi telesno šibkejši človek premaga mnogo močnejšega od sebe; Popusti da zmagaš.

Judo je nastal pred 130 leti na Japonskem iz starejših oblik borjenja, imenovanih ju jitsu. V tem času so se na Japonskem dogajale velike družbene spremembe, ki pa jim stare šole ju jitsa niso sledile. Na slabem glasu so bile zaradi nasilniškega obnašanja in številnih poškodb. Jigoro Kano, ustanovitelj juda je preučeval različne šole borjenja z golimi rokami in na podlagi svojih izkušenj razvil novo metodo borjenja, ki jo je poimenoval Kodokan judo (Institut za iskanje poti). Kano je obdržal samo tiste tehnike, ki so bile poleg tega, da so bile učinkovite tudi varne za vadbo.

Tehnike juda so razdeljene v tri velike skupine: tehnike metanja (nage waza), tehnike kontrole na tleh (katame waza) in tehnike udarcev (atemi waza). V športni borbi uporabljamo samo tehnike metanja in kontrole na tleh. Tehnike udarcev se uporabljajo pri samoobrambi in v katah.

Judo se je razvijal v dve smeri, kot moderna borilna veščina in kot dinamičen in atraktiven šport. Kano je bil v mnogočem pionir in je spremenil splošno uveljavljeno mišljenje o borilnih veščinah. Za razliko od ostalih šol borjenja v 19.stoletju so bili treningi juda na voljo vsem. Kot prvi je imel posebne treninge tudi za ženske.

Kano je prvi začel uporabljati barvaste pasove kot zunanje pokazatelje doseženega znanja, kasneje so to po njem prevzele tudi druge veščine. V starih časih so trenirali v svojih običajnih oblekah in tisti, ki je treniral dalj časa je imel bolj umazan pas. Tako so imeli tisti, ki so najdlje trenirali popolnoma črne pasove. Zato je Kano upeljal različne barve pasov, bele za začetnike in črne za izkušene tekmovalce – mojstre.

Judo se je na tekmovanjih izkazal za uspešnejšega od ju jitsa, zato se je bliskovito razširil, najprej po Japonski, med obema vojnama pa po celem svetu.

Nad razvojem juda v svetu bedi močna in dobro organizirana Mednarodna judo federacija (IJF). Zato je judo edina borilna veščina, ki ni bila podvržena drobljenju na posamezne stile, ampak je ostala enotna. Ogromno popularnost je dobil z uvrstitvijo v družino olimpijskih športov. Postal je eden najbolj množičnih športov na svetu, saj s številom trenirajočih (23 miljonov) po množičnosti zaseda 3.mesto. Trenirajo ga na vseh celinah in v skoraj vseh državah na svetu. V mnogih osnovnih šolah je sestavni del športnega izobraževanja. Judo kot borilna veščina je sestavni del urjenja posebnih vojaških enot, policije in varnostnikov.

Judo je v Slovenijo prišel po 2.svetovni vojni. Iz skromnih začetkov se je razvil v množično gibanje. Judo je zanimiv za mlade, ker vzpodbuja zdrav in koristen način preživljanja prostega časa. Popularen je zaradi svoje varnosti in raznovrstnosti tehnik, zato je primeren prav za vse, za velike in majhne, suhe in debele, dekleta in fante.

Pravi razcvet je judo v Sloveniji dobil z osamosvojitvijo. Judo zveza je postala močna in ugledna organizacija, kvalitetno in sistematično delo pa je prineslo skoraj sanjske rezultate.

V svetu skoraj ne morejo verjeti, da lahko majhna država, kot je Slovenija prinese medalje iz Olimpijade ali svetovnega prvenstva, saj je konkurenca v tem športu neverjetno močna. Zato veljamo v svetu za pravi fenomen. In kje je ključ uspeha. Poleg trdega dela so tu še odlični trenerji in zaslomba, ki jo imamo v panožni zvez in lokalnih skupnostih.

In kdaj je prava starost za začetek treniranja? Z judom se začnejo ukvarjati že najmlajši. Ker se juda lahko začnemo učiti skozi kreativno igro, je primeren celo za predšolske otroke. Zato se neredki prvič srečajo z judom, ko še ne dopolnijo 4 leta. Nekoliko starejši obiskujejo judo šole, ki so v večini večjih krajev. Skozi šport in igro se otroci naučijo premagovati vsakovrstne težave, naučijo se komuniciranja, sodelovanja in sistemtičnega načina dela, samokontrole ter samodiscipline. Otroke že od malega vzpodbujamo h kreativnosti. Ker se otroci pri judu prostijo in pozabijo na vsakodnevne težave, so lahko v šoli bolj zbrani in se lažje ter bolje učijo. Učenje juda je sistematično, podvrženo pa je osnovnemu cilju – varnosti. Osnovni princip učenja je prehajanje od lažjih in manj zahtevnih tehnik h težjim. Judo je razvil poseben način padanja, s pomočjo katerega lahko varno pademo tudi na asfaltu. Judo treniramo na posebni blazini – tatamiju, ki blaži padce, oblečeni smo v ojačane bele ali modre kimone. Naši treningi so zanimivi in pritegnejo otroke tudi zato, ker se začnejo boriti, seveda po posebej prirejenih pravilih, že na prvem treningu. Otroci judo spoznavajo skozi igro in zabavo, za tekmovalce, ki nas razveseljujejo s svojimi rezultati pa je judo trdo delo in do potankosti dodelan vrhunski sistem treniranja judo tehnik, moči in vzdržljivosti. Kajti v merjenju moči med enakovrednimi nasprotniki odločajo malenkosti. Judo lahko treniramo kot rekreacijo, tekmovalni šport ali za samoobrambo. Tehnike juda so učinkovite tako v športni borbi, kot tudi takrat, ko se je treba upreti napadalcu. Zato je judo še posebej primeren za ženske.

Primeren je za vse, stare in mlade, prav vsak lahko najde v judu tisto kar išče, boljše fizično počutje, sprostitev, tekmovalne rezultate ali pa zgolj dobro družbo.